Janez Janša je v svoji izjavi zadel politično bistvo afere: Slovenija se ne prepira več predvsem o tem, kaj razkrivajo posnetki, ampak kdo jih je posnel. To je morda najbolj zgovoren simptom današnjega stanja. Od 9. marca se na anonimizirani strani anti-corruption2026.com in na anonimnih profilih vrstijo prikrito posneti pogovori ljudi iz političnega in gospodarskega vrha, predvsem iz kroga Gibanja Svoboda; policija je zaradi tega uvedla predkazenski postopek, posnetke pa poslala v forenzični laboratorij v tujini. Tudi KPK je potrdila, da je prejela prijave glede vsebine objavljenih posnetkov.
Prvi val objav je pokazal, kako težke so navedbe. Na enem od posnetkov naj bi nekdanja generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković govorila, da ministrica Alenka Bratušek “krade” na drugem tiru; na drugem naj bi razlagala, da je bila parlamentarna preiskovalna komisija za stranko pomembna zato, “da Janši za vedno povemo, da je kriminalec”. Vuković je nato potrdila, da je njen glas na več posnetkih, hkrati pa zatrjevala, da so bili posnetki nezakonito pridobljeni in prirejeni oziroma digitalno ponarejeni.
Še bolj eksplozivni so bili posnetki Dominike Švarc Pipan, Nine Zidar Klemenčič, Roka Hodeja, Dejana Paravana in Jožeta Oberstarja. Po poročanju N1 in 24ur naj bi Švarc Pipan med drugim dejala, da je Zoran Janković “imun” na sodne postopke in da bodo v Gen-I naredili to, kar jim bo rekel Robert Golob; Hodej naj bi govoril o “direktni povezavi” do predsednika vlade in vplivu na “podsisteme” države; Paravan in Vukmanović naj bi zatrjevala, da je v delovanje Gen-I močno vpeta politika; Oberstar pa naj bi pripovedoval o dogajanju na Darsu in povezavah med Golobom, Jankovićem in Milanom Kučanom, ob čemer N1 opozarja, da nekatere njegove navedbe niso točne.
Posebej pomenljiv je tudi sklop navedb, ki se dotika Ljubljane. V posnetkih Nine Zidar Klemenčič se pojavljajo trditve, da ima Janković “svojih deset odstotkov” in da naj bi bil njegov sin vpleten v določanje izvajalcev pri projektu hotela InterContinental. Toda prav tu je treba ostati natančen: Zidar Klemenčič trdi, da so bili njeni pogovori iztrgani iz konteksta in manipulativno premontirani; Janković je te navedbe označil za “čisto laž”; Delta Holding pa je kakršnokoli povezavo z nezakonitimi koristmi ostro zanikal. Tudi Urška Klakočar Zupančič je zanikala navedbe iz drugih posnetkov o domnevnih dodatnih plačilih.
Zato danes še ni pošteno trditi, da je bila korupcija dokazana. Je pa pošteno reči nekaj drugega: javno objavljeni posnetki vsebujejo tako konkretne navedbe o odstotkih, vplivu na državna podjetja, političnem upravljanju komisij, drugem tiru, Gen-I in Darsu, da jih ni več mogoče odpraviti kot običajen predvolilni trač. Policija uradno preverja tako vsebino kot avtentičnost, izvor in motiv nastanka posnetkov; po informacijah N1 je malo verjetno, da gre za deepfake, možnost montaže oziroma drugačne priredbe pa ostaja. Pravnik Matija Urankar je medtem ocenil, da bi slovensko kazensko sodišče takšne tajno pridobljene posnetke verjetno izločilo, vendar je hkrati poudaril, da je za demokracijo nujno, da se stvari hitro in transparentno razčistijo.
In tu se vračamo k Janševi poanti. Država je videti ugrabljena ne zato, ker obstajajo posnetki, temveč zato, ker se ves aparat najprej zaplete v spor o tem, kdo je prižgal luč, medtem ko odgovori o vsebini ostajajo v temi. Tudi če se izkaže, da je bilo v ozadju sporno tuje operativno delovanje, to ne odpravi dolžnosti države, da razišče, ali so javno izrečene navedbe o vplivu na Gen-I, Dars, drugi tir, Jankovićeve posle in politično instrumentalizacijo institucij resnične ali ne. Reuters je 19. marca poročal, da Janša priznava srečanje s svetovalcem Black Cube in zanika nepravilnosti; Reuters tri dni prej navaja tudi, da je Sova potrdila obisk predstavnikov družbe v Sloveniji, ne pa vseh domnev o njihovih stikih. Če je torej izvor afere sporen, je toliko bolj pomembno, da vsebino do konca raziščejo domače institucije — ne zato, da zaščitijo kogarkoli, ampak zato, da Slovenija ne ostane država, v kateri so pomembnejši žarnica, stikalo in monter kot pa tisto, kar se je pokazalo, ko se je prostor končno osvetlil.
Janšev posmeh o “romunskem računu” je bil v tem smislu le dodatna politična bodica: nanaša se na staro zgodbo, v kateri je Golob leta 2022 trdil, da je bil bančni račun v Romuniji odprt z zlorabo njegove identitete. Toda ne glede na to, ali kdo Janševo retoriko dojema kot cinizem ali kot zadetek v polno, ostaja osnovno vprašanje isto: ali bomo v Sloveniji raziskovali vsebino sumov ali pa bomo spet kaznovali tistega, ki je dvignil pokrov?
