Portal Spletni časopis je objavil članek, v katerem trdi, da sta zavoda Inštitut 8. marec in My Voice, My Choice v času vlade Gibanja Svoboda, SD in Levice skupaj zbrala 2.941.834 evrov prihodkov. Članek navaja, da podatki izhajajo iz finančnih poročil, pridobljenih pri AJPES, in posebej izpostavlja vprašanje, koliko tega denarja naj bi prišlo iz tujine ter kako transparentno je takšno financiranje v času volilne kampanje.
Po uradnih podatkih Inštituta 8. marec je Nika Kovač direktorica zavoda. Hkrati je iniciativa My Voice, My Choice tudi na uradnih evropskih in slovenskih virih predstavljena kot slovensko vodena pobuda, ki jo koordinira prav krog okoli Inštituta 8. marec; vlada in evropske institucije so jo večkrat opisale kot kampanjo, ki jo vodi oziroma koordinira Nika Kovač skupaj z Inštitutom 8. marec.
Tu se odpira politično in pravno občutljivo vprašanje. Uradna pravila za volilne kampanje v Sloveniji določajo, da je financiranje volilne kampanje iz tujine prepovedano in da državne institucije, pravne osebe javnega in zasebnega prava ter podjetniki ne smejo financirati volilne kampanje, razen kjer zakon izrecno določa drugače. To pa se nanaša na organizatorje uradne volilne kampanje. Prav v tem prostoru Spletni časopis vidi problem: ne trdi le, da so sredstva visoka, temveč da lahko politično aktivni zavodi in gibanja delujejo mimo strožjih pravil, ki veljajo za stranke in prijavljene organizatorje kampanj.
Za uravnotežen pogled je pomembno tudi drugo dejstvo: Inštitut 8. marec je v preteklosti javno zanikal, da bi prejemal državna proračunska sredstva ali denar državnih podjetij. V popravku, objavljenem v Reporterju, je odvetniška zastopnica zapisala, da inštitut ni prejemnik sredstev državnega proračuna Republike Slovenije niti sredstev družb v javni lasti, z izjemo simboličnega zneska 108,63 evra v letu 2023. Tudi STA-povzetek v Gorenjskem glasu navaja, da Inštitut 8. marec trdi, da ne prejema sredstev od države. To ne odgovori na vprašanje zasebnega ali tujega financiranja, pokaže pa, da je treba ločiti med državnim denarjem in drugimi viri prihodkov.
Ob tem je treba upoštevati še širši kontekst. Pobuda My Voice, My Choice je v zadnjih dveh letih postala velika evropska kampanja: po uradnih podatkih Evropske komisije in slovenske vlade je zbrala več kot 1,124 milijona preverjenih podpisov, Evropski parlament pa je pobudo tudi obravnaval in ji izrekel politično podporo. Takšna mednarodna kampanja lahko sama po sebi pomeni večjo pozornost, več donacij in več čezmejnega financiranja, kar pa še ne odgovori na vprašanje, kdo konkretno financira dejavnosti in kako natančno so ti tokovi razkriti javnosti.
Zato je bistvo zgodbe manj v samem političnem sloganu in bolj v vprašanju transparentnosti. Če dva politično izjemno vplivna zavoda oziroma gibanja v nekaj letih zbereta skoraj tri milijone evrov, javnost upravičeno pričakuje jasne odgovore: od kod denar prihaja, za kaj se porablja in kako se ločuje aktivizem od vpliva na volilno kampanjo. Spletni časopis na to odgovarja z ostrimi političnimi sklepi; uradne institucije pa iz javno dostopnih virov za zdaj ne ponujajo celotne slike o vseh posameznih donatorjih in tokovih, na katere članek meri.
MR
