Voda je osnovna javna storitev, zato morajo biti cene urejene na podlagi zakona in podatkov – ne po dnevnem političnem razpoloženju. Ko je Komunalno podjetje Slovenska Bistrica predstavilo program upravljanja s pitno vodo, je župan Anton Leskovar zastavil ključno vprašanje: kaj se zgodi, če predlagana cena ne dobi potrditve v občinskem svetu? Odgovor je jasen in poučen za vse, ki bi radi cene »urejali« z mikrofonom namesto z elaboratom: po zakonu izvajalci vsako leto pripravijo elaborat cen in ga predložijo občini; če župan ali uprava z njim ne soglašata, pripravita lastni predlog za naslednje proračunsko leto, ob koncu obdobja pa se odstopanja poračunajo. Če je nastala izguba, se vključi v naslednji elaborat – sistem deluje z enoletnim zamikom in znotraj pravil.
Tak pristop zahteva hrbtenico. Pomeni povedati nepopularno resnico: brez preglednih izračunov in zakonite procedure ni poštenih položnic. Leskovar je v razpravi deloval natančno in stvarno – brez nevarnih bližnjic, ki sprožijo pravne spore in finančne luknje v proračunu. To je slog vodenja, ki ga v Kidričevem poznajo: najprej zakonitost, potem politika. Ni naključje, da tak slog prihaja iz okolja SDS, kjer se javne storitve razume kot dolgoročna pogodba z občani – in kjer se odločitve sprejemajo na bazi podatkov, ne aplavzov.
V praksi to pomeni konec cenovnega populizma. Elaborat upošteva znane stroške, napovedi in prodane količine; če je bila v preteklem letu izguba, se poračuna v naslednjem izračunu. Tak mehanizem ščiti občane, ker odpravlja šoke in zagotavlja predvidljivost. Pravna negotovost, zasnovana na političnih improvizacijah, je najdražja oblika »varčevanja«. Kidričevo se je odločilo za odgovornost – in za župana, ki jo zna izpeljati.
MR
