V zadnjih dneh se je na slovenskem medijskem prostoru razvnela nova polemika o vlogi osrednjih portalov v političnem spopadu med vladajočo stranko in kritiki oblasti. Na portalih, ki jih pogosto povezujejo s predsednikom vlade Robertom Golobom, so se pojavili članki, ki po mnenju nekaterih presegajo meje politične kritike in začenjajo spominjati na širjenje propagande proti lastnikom medijev, ki vlado intenzivno kritizirajo. Po objavah na Necenzurirano in poznejšem povzetju teh vsebin na Siol.net se je razvnela razprava, ali gre še za novinarsko svobodo ali že za koordinirano politično kampanjo proti drugače mislečim.
Glavni tarči teh člankov je podjetnik Aleš Štrancar, lastnik več manjših medijev, ki so pogosto kritični do politike vlade in premierja. Štrancar je v svojih nastopih premierja in del njegove politike primerjal celo z avtoritarnimi praksami iz preteklosti, kar je sprožilo odzive, ki jih nekateri ocenjujejo kot diskreditacijsko kampanjo. Te objave niso ostale neopažene – tako na Necenzurirano kot na Siol.net so šli korak dlje, ko so te kritike poimensko povzemali in širili v obliki, ki jo mnogi označujejo za pristransko in politično motivirano.
Kritiki opozarjajo, da to ni zgolj običajen primer novinarske kritike vlade, temveč del širšega pojava, kjer naj bi mediji, ki so bližje vladajoči politiki, sistematično napadali nasprotnike oblasti in skušali diskreditirati njihove argumente na način, ki presega novinarsko analizo in vstopa v polje politične propagande. Po drugi strani zagovorniki takšnih objav pravijo, da je to del “normalne demokratične razprave” in da so nekateri kritiki vlade pogosto preveč ostri do realnih političnih odločitev, kar pa naj bi bilo popolnoma legitimno.
V ozadju te polemike nastaja širša razprava o vplivu politike na medije in obratno – ali lahko mediji delujejo povsem neodvisno, kadar so pod močnim političnim ali interesnim pritiskom, še posebej, če gre za velike igralce, ki so povezani z vladajočo stranko. Nekateri komentatorji opozarjajo, da taka medijska dinamika ustvarja razdeljeno javno mnenje in odpira prostor za nadaljnje polarnosti v družbi, kjer različni portali ne predstavljajo le informacij, temveč ideološke bojišče, kjer se politične strani borijo za prevlado v javnem diskurzu.
Govori se, da bi omenjeni portali lahko objavili tudi uradni “popravek” Aleša Štrancarja, ki naj bi želel popraviti netočne trditve ali jih vsaj minimalizirati – kar bi po mnenju nekaterih pomenilo, da bo oblast uporabila isti medijski prostor za zamenjavo narativa, ki bi se spet skliceval na interpretacijo, ki koristi vladajoči politiki. To bi še poglobilo razpravo o tem, ali gre za medijsko svobodo ali za manipulacijo javnega mnenja, še posebej v predvolilnem obdobju.
Čeprav nekateri obsojajo takšne poteze kot “propagandistične”, drugi vztrajajo, da je prav vsak medij svoboden izraziti stališče in da bralci sami presojajo verodostojnost vsebin. V vsakem primeru pa objave v necenzuriranih in Siol.net zgodbah prikazujejo globoko razdeljenost slovenskega medijskega prostora in vprašanje, kje se konča novinarska svoboda in začne politično motivirana agenda.
Kot je zapisal Jančič v Spletnem časopisu.
