Ko je Golobova vlada priznavala Palestino, javno podpirala delo Meddržavnega sodišča in napadala izraelsko politiko v Gazi, je želela delovati kot moralni glas Evrope. Slovenija je leta 2024 priznala Palestino, se aktivno vključila v postopke pred ICJ glede izraelskih ravnanj na zasedenih ozemljih, pozdravila odredbo ICJ v zadevi Južna Afrika proti Izraelu in še leta 2025 javno poudarjala “dosledno in odločno” podporo Palestincem ter ostro kritizirala izraelske vojaške akcije. Zato odločitev vlade, da se 12. marca 2026 ne pridruži postopku Južne Afrike proti Izraelu, ni navaden taktični popravek, ampak politični obrat prve kategorije.
Še bolj povedno je, da tega obrata ni spremljala jasna politična razlaga, temveč mešanica obžalovanja, namigov na pritiske in sklicevanja na nacionalno varnost. Zunanja ministrica Tanja Fajon je odločitev javno obžalovala in priznala, da so obstajali zunanji pritiski “s strani velesil”, pri čemer je poudarila razliko med načelnostjo in vprašanji nacionalne varnosti. Po poročanju N1 in Euronews naj bi bili v ozadju tudi pomisleki, da bi pridružitev lahko škodovala slovenski varnosti, ker naj bi bili deli slovenske kibernetske zaščite vezani na izraelske sisteme, ter opozorila, da imajo izraelski organi pomembno vlogo pri slovenskih humanitarnih aktivnostih v Gazi. Tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar je odločitev označila za slabo sporočilo glede konsistentnosti slovenske zunanje politike.
Prav tu se začnejo legitimna vprašanja. Če je bila Golobova ekipa še včeraj pripravljena govoriti o genocidu, o nujnosti mednarodnega prava in o zgodovinski dolžnosti Evrope, zakaj je potem v ključnem trenutku odstopila? In še pomembneje: kdo je pritiskal, na koga je pritiskal in s čim? Teh vprašanj ni odprla opozicija, ampak kar del koalicije. Luka Mesec je na soočenju povedal, da tudi njih skrbi, da je pri vprašanju pridružitve tožbi prišlo do pritiskov na Gibanje Svoboda. Matjaž Han pa je javno opisal, da vlada ni bila enotna, da so ministri SD glasovali za, da enega ni bilo, nekateri drugi pa so bili odsotni ali proti. To ni podoba samozavestne in načelne vlade, temveč podoba oblasti, ki je v odločilnem trenutku razpadla pod pritiskom.
Potem je prišel še najbolj politično uničujoč prizor: izraelsko zunanje ministrstvo je 20. marca na uradnem profilu na omrežju X javno pozdravilo odločitev slovenske vlade, da se ne pridruži postopku Južne Afrike, in ta postopek označilo za “fabricated blood libel proceedings”. To je trenutek, ki ga Golobova stran politično skoraj ne more preživeti brez posledic. Država, ki se ji je slovenska levosredinska oblast mesece predstavljala kot ena najostrejših evropskih kritičark, se ji je zdaj javno zahvalila za “odgovorno odločitev”. To samo po sebi še ni dokaz izsiljevanja. Je pa izjemno močan indic, da je bil slovenski preobrat v Tel Avivu razumljen kot njihova diplomatska zmaga.
Vzporedno s tem slovensko kampanjo že več dni pretresajo obtožbe o tujem vmešavanju po aferi Black Cube. Reuters poroča, da je Sova potrdila prihod predstavnikov izraelskega zasebnega podjetja Black Cube v Slovenijo, ne pa tudi srečanja z Janezom Janšo; SDS stike zanika. To pomeni dvoje. Prvič, predvolilno ozračje je res obremenjeno z resnimi sumi o tujem vplivu. Drugič pa: prav zato je toliko bolj neverjetno, da je vlada v istem času sama izvedla nenaden obrat glede Izraela in ga še vedno ni prepričljivo pojasnila. Ne moreš en dan govoriti o napadu na suverenost, naslednji dan pa sprejeti odločitev, za katero ti uradni izraelski profil javno čestita.
Res je, vlada vplivanje zanika. Podpredsednik vlade Matej Arčon je dejal, da na ministre ni vplival nihče. Toda politični problem zanikanja je preprost: zanikanje ne izniči dejstev. Dejstva pa so naslednja: Golobova vlada je bila dolgo med najostrejšimi evropskimi kritiki Izraela; tik pred rokom je obrnila smer; Fajonova je priznala pritiske; koalicijski partnerji govorijo o skrbeh zaradi pritiskov na Svobodo; predsednica republike opozarja na nekonsistentnost; izraelsko zunanje ministrstvo pa se za odločitev javno zahvaljuje. V takem položaju je odgovornost predsednika vlade jasna: javnosti mora povedati, kdo je odločitev obrnil, kako je sam glasoval in ali je bila slovenska zunanja politika zlomljena pod diplomatskim in varnostnim pritiskom. Dokler tega ne stori, bo nad Golobovo vlado visel sum, da ni popustila zaradi prava ali razuma, ampak zaradi moči.
MR
