Vprašanje “kam izginja denar” postaja vedno glasnejše predvsem zato, ker številke javne porabe ne rastejo več postopno, ampak skokovito. Po podatkih Statističnega urada RS je skupna poraba sektorja država (general government expenditure) leta 2015 znašala 18.438 milijonov evrov, leta 2024 pa 31.334 milijonov evrov. To pomeni +12.896 milijonov evrov oziroma približno +70 % v devetih letih.
Največji del izdatkov še naprej odpade na socialno zaščito in zdravstvo. SURS navaja, da je leta 2024 poraba za socialno zaščito znašala 11.505 milijonov evrov, za zdravstvo pa 5.402 milijona evrov, skupna poraba države pa je dosegla 46,5 % BDP.
Rast porabe sama po sebi ne pomeni, da je denar “izginil” – pomeni pa, da bi moral biti učinek v javnih storitvah bolj viden, bolj merljiv in predvsem bolj pošteno pojasnjen. Ekonomisti so v širši javni razpravi že opozarjali, da Slovenija sicer kratkoročno ni nujno v najslabšem javnofinančnem položaju, a “hodimo po nevarnem robu”, zlasti če pride do resnejših pretresov ali če se nujne reforme prelagajo.
Hkrati se tudi na ravni državnega proračuna nadaljuje trend visoke porabe: po poročanju medijev je bila poraba proračuna za leto 2026 potrjena pri približno 17,7 milijarde evrov, leto pozneje pa naj bi presegla 18 milijard, ob načrtovanem primanjkljaju.
Sklep je jasen: večja poraba ni nujno problem, če je učinkovita. Problem nastane, ko se proračuni debelijo, ljudje pa imajo občutek, da so javne storitve (dostopnost, čakalne dobe, upravna učinkovitost) vse bolj nepredvidljive. V takšnih razmerah bi morala država javnosti pokazati ne samo zneske, ampak tudi rezultate, ki jih je s tem denarjem kupila.
MR
