To še ni sodna ugotovitev, je pa na ravni javno dostopnih tehničnih indikatorjev že dovolj jasno: teza, da gre pri teh objavah za navadno “zlepljenko”, AI-falsifikat ali copy-paste montažo, trenutno nima trdne opore. Vesna Vuković je sama potrdila, da je na posnetkih njen glas, čeprav trdi, da je bil nezakonito pridobljen in digitalno prirejen; policija medtem preverja avtentičnost posnetkov in morebitne znake kaznivega dejanja. To pomeni, da razprava ni več na ravni “ali sploh slišimo te ljudi”, ampak na ravni “kaj natančno pomenijo ti pogovori in ali je bilo kaj izrezano ali obdelano”.
Zakaj oblast govori o snemalcu – ne pa o vsebini
Prav zato je politično nepošteno, da oblast in njen propagandni aparat zgodbo zožujeta skoraj izključno na vprašanje, kdo je snemal in kdo je objavil. Digitalni strokovnjak Niko Gamulin je javno pojasnil, da pri analiziranem posnetku ne vidi forenzičnih kazalnikov, ki bi podpirali trditev o AI-obdelavi ali copy-paste montaži: opozoril je na telefonski spektralni profil, prisotnost 50-herčnih harmonikov iz realnega okolja z električno napeljavo, naravno variabilnost pavz v govoru in odsotnost ponavljajočih se vzorcev. Gamulin obenem izrecno pove, da ni sodni izvedenec, vendar je njegova poanta jasna: javno objavljeni tehnični znaki govorijo v prid realnemu posnetku resničnega govora, ne pa sintetičnemu izdelku. Podobno je v povzetku poročala tudi RTV Slovenija, kjer je bil poudarek, da bi bilo glede na 50-herčni signal tak dober ponaredek zelo težko narediti.
Tudi iz odziva Dominike Švarc Pipan ne izhaja, da bi si nekdo njen glas preprosto izmislil od začetka do konca. N1 je poročal, da sama pravi, da so posnetki nastali na sestankih z domnevnima predstavnikoma investicijske skupine iz Londona ter da je šlo za past, zaradi katere se je obrnila na policijo. To je bistveno. Če nekdanja ministrica pojasnjuje, da je bila zvabljena v situacijo, v kateri je bila skrivaj posneta, potem je težišče afere drugje: v resničnosti srečanj, v dejanskih izjavah in v vprašanju, zakaj je sploh mogoče, da ljudje z dostopom do vrha oblasti tako govorijo o državi, njenih podjetjih, njenih postopkih in njenih omrežjih vpliva.
In tu pridemo do jedra. Problem teh posnetkov ni zgolj način nastanka, ampak politična kultura, ki jo razkrivajo. V medijskih povzetkih in prepisih se ponavljajo iste teme: neformalni dostop do predsednika vlade, vtis o nadaljnjem vplivu Roberta Goloba na Gen-I, omenjanje vpliva Milana Kučana, opis Zorana Jankovića kot človeka z izjemno zaščito in občutek, da se ključni posli in odločitve ne rešujejo primarno po institucijah, ampak po osebnih zvezah, prijateljstvih, posrednikih in “telefonih”. Tudi če se bo del posameznih navedb izkazal za pretiran, selektivno izrezan ali interpretativno obremenjen, ostane demokratično uničujoče že to, da tak jezik sploh obstaja v bližini centra moči. To je podoba države, v kateri formalne procedure postajajo kulisa, realna moč pa se seli v zasebne kroge.
Zakaj so primerjave z Avstrijo neizogibne
Prav zato so primerjave z Avstrijo poučne. V aferi Ibiza glavno politično vprašanje ni bilo, kdo je kam nastavil kamero, ampak kaj vsebina posnetka pove o odnosu do oblasti, javnega denarja in medijev. Heinz-Christian Strache in Johann Gudenus sta odstopila v 24 urah po objavi videa, kancler Sebastian Kurz pa je zahteval predčasne volitve. Nemška medija, ki sta zgodbo objavila, sta po lastnih navedbah pred objavo poskrbela tudi za preverjanje avtentičnosti s pomočjo prevajalca in IT-forenzikov. Skratka: izvor posnetka je bil stvar preiskave, vsebina pa stvar politične odgovornosti. V normalni demokraciji se ti dve vprašanji ne izključujeta.
Slovenski paradoks: problem je mikrofon, ne sistem
V Sloveniji pa gledamo skoraj obratno logiko. Namesto da bi oblast najprej rekla: če so to res naši glasovi in če je to način, kako se govori o državi, potem je potreben takojšen institucionalni pretres, poslušamo predvsem o tem, da gre za umazano kampanjo, desnico, tujino, digitalna orodja in nezakonito snemanje. Seveda: nezakonito snemanje je problem. Seveda mora policija ugotoviti, kdo je snemal, kdo je objavljal in ali je bilo kaj montirano. Toda to ne sme postati dimna zavesa. Če javno dostopna tehnična analiza trenutno ne podpira teze o zlepljenki, če vpleteni priznavajo vsaj realnost svojega glasu, in če policija avtentičnost šele preverja, potem je najmanj, kar bi javnost morala zahtevati, popolna neodvisna forenzična presoja celotnih posnetkov ter takojšnja vsebinska politična odgovornost za to, kar iz njih izhaja.
Bistveno vprašanje
Največji škandal torej ni, da je nekdo snemal. Največji škandal je, da je iz posnetkov razviden način razmišljanja, po katerem je država nekaj, kar se upravlja prek zasebnih kanalov, zvez, vplivov in uslug. Če se ta vtis potrdi, potem ne govorimo več o osamljenih lapsusih, ampak o ugrabitvi institucij. In v takem primeru ni dovolj lov na snemalca. Potrebna je politična higiena: popolna razjasnitev vsebine, neodvisna preiskava in odgovornost vseh, ki so pri tem sodelovali ali od tega imeli korist.
MR
