To, kar gledamo zadnje dni, je politični in operativni fiasko. Najprej poslušamo, da je zalog dovolj in da sproščanje rezerv ni potrebno. Nato vlada 19. marca sprosti do 30 milijonov litrov dizla iz varnostnih zalog in hkrati sprosti cene goriv na avtocestah, dva dni pozneje pa sama javno sporoči, da so skladišča naftnih derivatov polna, medtem ko se na Petrolu pojavljajo resne motnje v oskrbi. To ni slika sistema, ki obvladuje razmere. To je slika oblasti, ki tri dni zapored popravlja lastne razlage in lovi dogodke, namesto da bi jih obvladovala.
Najbolj bedno pri vsem skupaj pa je izgovarjanje na tujce. Da lahko zaradi cenovnih razlik nastane pritisk na nekaj obmejnih in tranzitnih črpalk, je jasno. Toda v trenutku, ko vozniki v Ljubljani dizel najdejo šele na šesti črpalki, zgodba o “tujcih ob meji” razpade. To ni več težava nekaj servisov ob Avstriji ali Italiji. To je težava osrednje Slovenije in to je težava države, ki ni sposobna zagotoviti osnovne oskrbe niti v prestolnici.
Še huje: tudi sami trgovci ne govorijo o tem, da bi Slovenija fizično ostala brez goriva. Petrol je javno sporočil, da dobavni viri ostajajo zagotovljeni in da gre za logistične izzive pri dostavi, ne za pomanjkanje goriva. Ko vlada istočasno govori, da so skladišča polna, in da distributerji govorijo o logističnih motnjah, je sklep brutalen in preprost: problem ni samo trg, problem je upravljanje. Država, ki ob taki situaciji ni sposobna zagotoviti normalnega pretoka goriva do črpalk, je odpovedala pri eni najbolj osnovnih nalog kriznega vodenja.
Medtem posledice niso teoretične, ampak konkretne. Obrtno-podjetniška zbornica opozarja, da pomanjkanje goriva in omejitve že ogrožajo osnovne prevoze in širše gospodarstvo. Zbornica komunalnega gospodarstva poroča, da motnje pri oskrbi z gorivom že vplivajo na izvajanje temeljnih komunalnih dejavnosti. Kmetijsko-gozdarska zbornica pa opozarja, da kmetje sredi spomladanskih opravil ostajajo brez potrebnega goriva. Ko so ogroženi transport, komunala in kmetijstvo, ni več prostora za birokratske floskule. Takrat država preprosto ne deluje, kot bi morala.
Pika na i je komunikacijski kaos. Finančni minister Klemen Boštjančič je dejal, da tujim državljanom ni mogoče omejevati nakupa goriva, ker za to veljajo evropska pravila. Nato je premier Robert Golob že govoril o možnosti omejitve točenja za tujce in celo o vojaškem prevozu goriva na bencinske servise. En dan slišimo, da nekaj ni mogoče, naslednji dan pa da je očitno mogoče. To ni voditeljstvo. To je improvizacija v živo, medtem ko ljudje krožijo od črpalke do črpalke in upajo, da jim ne bo zmanjkalo goriva sredi poti.
Najhujše pri tej zgodbi ni niti sama kriza, ker napetosti na Bližnjem vzhodu so realne in vplivajo na trg. Najhujše je, da je vlada vedela, zakaj se razmere zaostrujejo, pa je vendarle delovala prepozno, neenotno in zmedeno. V normalni državi bi bila ob takem signalu logistika pripravljena, ukrepi usklajeni, javnost pa pomirjena z jasnimi in enotnimi informacijami. Pri nas pa imamo polna skladišča, prazne črpalke in oblast, ki danes krivi tujce, jutri Petrol, pojutrišnjem pa verjetno vreme. To je sramota. In to sramoto zdaj plačujejo vozniki, podjetja, kmetje in celotno slovensko gospodarstvo.
MR
