Po nekaj tednih po prihodu domov so sklenili, da vzpon ponovijo. Želja članov Planinskega društva Cirkulane ter članic sosednjega društva Naveza je bila, da osvojijo Mont Blanc. Odločitev je padla letos, je povedal predsednik PD Cirkulane Vili Jurgec in dodal, da je bilo kar nekaj zainteresiranih, ampak imena in številke so se spreminjale nekaj dni do odhoda.
V odpravi Mont Blanc so bili: Vili, Stanko, Aljaž, Dejan in Milan – vsi PD Cirkulane ter planinki Jožica in Suzana iz PD Naveza iz občine Videm. V lastni organizaciji in brez rezervacije so se pogumni planinci iz Haloz podali na odpravo.
Mont Blanc (francosko) ali Monte Bianco (italijansko) pomeni Bela gora, je najvišja gora v Alpah, Zahodni Evropi in EU. Visoka je približno 4.810 m, zaradi snega se njena višina skozi leta spreminja. Sam skalni vrh se nahaja nekaj več kot 40 m pod ledeno plastjo. Mont Blanc leži med Francijo in Italijo, sam vrh leži v Franciji, najbolj znano mesto na izhodišču gore pa je Chamonix. Prva sta se na vrh povzpela Francoza Jacques Balmat in Michel Paccard leta 1786. Goro na leto obišče več tisoč alpinistov in planincev, vzponi na goro pa so zaradi taljenja ledu in krušenja skal vsako leto nevarnejši.
Letošnje leto so bile skale še posebej krušljive, saj so k temu pripomogle visoke temperature, ki se poznajo tudi na ledenikih. V nasprotju z veliko večino gora, kjer je vrh kamnit, je vrh Mont Blanc zgrajen iz ledu. Vsaki dve leti je lokacija vrha premaknjena za približno 75 cm, tako da višino kot tudi lokacijo merijo vsaki dve leti. Po raziskavah je bilo ugotovljeno, da se kamniti vrh nahaja na višini 4792 m, to je približno 40 m pod ledenim vrhom.
Iz Haloz na pot 1. avgusta
Od doma se je odprava Mont Blanc podala 1. avgusta, pot pa jih je vodila preko Slovenske Bistrice, Ljubljane in vse do Italije. Potovali so skozi Milano, Torino, tunel Mont Blanc proti Franciji, v Chamonix in do izhodišča Saint Gervais, kamor so prispeli po deseturni vožnji. V četrtek, 2. avgusta zgodaj zjutraj so se z vlakom odpeljali na višino 2380 m. Izbrali so smer: Saint Gervais – Nid -d’Aigile – Tete Rousse – Aiguille de Gouter – Dome de Gouter – Vallot – Arete des Bosses – Mont Blanc.
Po izstopu iz vlaka zobate železnice so oprtali težke nahrbtnike in se podali proti vrhu. Po dobrih štirih urah je odprava uspela priti do gorske straže na višini 3100 m, kjer se nahaja tudi koča Tete Rousse (3167 m). Od tu so se podali po jeziku ledenika proti naslednji koči. Pot jih je vodila po tehnično zelo zahtevni poti, ki je bila zelo slabo označena in varovana, je med spomini zapisal Vili Jurgec. Dodal je, da so kljub rahli utrujenosti pot nadaljevali in z vmesnimi počitki so kar hitro pridobivali na višini, predvsem tam, kjer se pot zelo strmo vzpenja.
Na ledeniku, v objemu neskončne beline vrhov
»Vztrajali smo na poti in na višini pred sabo, na robu prepada, opazovali kočo Aiguille de Gouter, ki je bila naš naslednji cilj. V daljavi smo slišali zvok helikopterja. Le-ti so kar redno preletavali pohodnike pri vzpenjanju in se oddaljevali proti koči ter nazaj. Po vsem tem naporu smo preplezali skalno vertikalo in se znašli na ledeniku, kjer smo lahko opazovali neskončno belino vrhov, ki so nas obdajali. Na terasi stare koče, na ledeniku smo uredili navezo, si nadeli dereze in v navezi nadaljevali do koče Aiguille de Gouter. Opazovali smo ledeniške razpoke in se po grebenu previdno podali do koče. Tu smo že občutili, da je dihanje oteženo, saj koča leži nad prepadom na višini 3835 m, kar pomeni, da je v zraku že dosti manj kisika. Sledil je počitek, nato večerja in tako je minil tudi četrtek,« je dejal Vili Jurgec.
Za naslednji dan, za petek, je bil plan narejen. Vstajanje za odpravo je bilo ob dveh, potem je sledil vzpon do vrha. Vremenska napoved za petek je bila zelo lepa in tako se je haloška odprava brez vsakega strahu podala na pot do cilja. Z lučkami na glavah so odkorakali v temo proti vrhu in tistega jutra ni bilo posebej mrzlo. Hodili so z dobrim tempom in kramljali med manjšimi postanki za dihanje, je pripovedoval Jurgec. Potrdil je, da so bili dobro kondicijsko pripravljeni, zato tudi niso imeli nobenih problemov z aklimatizacijo. Kot prvi v navezi je Jurgec opazoval lučke v daljavi, ki so se vedno bolj približevale in tiste za njimi, ki so se vedno bolj oddaljevale.
Nekaj po osmi uri zjutraj dosegli vrh Mont Blanca
»V objemu beline in mraka smo pred seboj na skali opazili bivak Valott, ki stoji približno na višini 4400 m. Po krajšem počitku pred bivakom smo pustili palice, vzeli cepine in naš vzpon proti vrhu se je začel po planu. V navezi smo molče nadaljevali pot, lepo smo napredovali in začelo se je že daniti. Lahko smo ugasnili naše naglavne svetilke. Na obzorju smo opazovali visoke vrhove, ki so bili lepo obsijani s soncem in sončni žarki so vrhovom dajali lepe zlate barve. Z nekaj počitka smo se hitro dvigali in prečkali ozke grebene, in ko smo že mislili, da jih ni več, so se kar ponavljali. Bilo je tehnično in kondicijsko zelo zahtevno, a kljub temu smo se hitro bližali samemu vrhu.
Na vsakem koraku je bila potrebna velika pazljivost in koncentracija. Vse te zahtevane sposobnosti smo dobro obvladali in nekaj minut po osmi uri zjutraj smo dosegli vrh Mont Blanca. V nas je žarelo zadovoljstvo ob teh čudovitih razgledih in belini, ki nas je obdajala. Dosegli smo tisto, kar nam pred dvema letoma ni bilo dano. Stali smo na strehi Evrope,« je z navdušenjem spregovoril Vili Jurgec, ob tem pa pripomnil, da je goro potrebno spoštovati in počakati, zato so bili toliko bolj srečni, da jih je zdaj ona pričakala v vsej svoji lepoti.
Še pred odhodom domov ogled Chamonixa
Po prvem navdušenju so na vrhu naredili skupinsko fotografijo, pa posamezne fotografije s slovensko zastavo in s posebnim ponosom tudi z zastavo občine Cirkulane. Ko so se vračali, so se le nemo ozirali nazaj na vrh Mont Blanca ter opazovali posameznike in naveze, ki so se z velikimi težavami vzpenjali proti vrhu. Spuščali so se dokaj hitro, pot do vrha in nazaj pa so dosegli v devetih urah. Ko so se vrnili do koče na višini 3835 m so si najprej odpočili, nadaljevali do koče na višini 3167 m, kjer so pospravili odvečno opremo ter po krajšem počitku nadaljevali pot proti zgornji postaji zobate železnice Mont Blanc, ki so jo dosegli po trinajstih urah hoje. Aljaž in Milan sta v dolini poskrbela za sobe, kjer so prespali. V soboto zjutraj po zajtrku je sledil povratek proti domu, pred tem pa še obisk prelepega Chamonixa. Bili so navdušeni in iz Chamonixa so opazovali nešteto vrhov, ki ga obdajajo, tudi Mont Blanc.
»Takšnih ljudi si lahko samo želiš na pohodih in odpravah«
Polni lepih vtisov so planinci ta konec tedna že varno prispeli domov. Hvaležni so vsem, ki so jim omogočili to odpravo in jim pomagali do cilja, še posebej pa svojim družinam za razumevanje in podporo, saj so jim ves čas stali ob strani. Odpravo so sicer udeleženci financirali sami, brez finančne pomoči planinskega društva, a kljub temu so naredili veliko promocijo planinskemu društvu. Zahvaljujejo se tudi podjetju Dominko, ki jim je brezplačno posodilo kombi za prevoz, mesariji Kokol za dobro pripravljene obroke za na pot.
Jurgec je posebno zahvalo namenil tudi vsem udeležencem odprave: Jožici, Suzani, Stanku, Dejanu, Milanu in seveda Aljažu za pomoč ter dobro sodelovanje. Pravi, da si takšnih ljudi lahko samo želiš na vseh pohodih in odpravah. Zahvalo pa je namenil še ostalim članom planinskega društva, ki so jih vedno bodrili.
»Snežni metež nam tokrat ni onemogočil dostopa na vrh in še z večjim ponosom lahko rečemo, da smo osvojili streho Evrope – Mont Blanc.«
Foto: arhiv planinci, Vili Jurgec
