Ali bo delo spet dobilo pravo mesto in ali mu bomo vrnili čast?

Davčno požrešna država, visoka brezposelnost ali pa »mezda« namesto plače žene vse več mladega podravskega prebivalstva na delo v tujino.

Piše: Jožef Lenart

Jožef Lenart; Foto: osebni arhiv

Slovenija je lepa, mlada in naravno raznolika ter bogata, a je žal še daleč od države, kjer naj bi vladala blaginja. Slovenija je glade značilnosti trga dela čisto posebna – specifična država napram drugim zahodnim članicam Evropske unije. Plače so bistveno nižje kot plače v Avstriji in Nemčiji, stroški za življenje pa, če izvzamemo stroške bivanja, skoraj enaki. Če vzamemo za osnovo našo neposrečeno »socialno« minimalno plačo, potem je obrazlaga preprosta. Proizvodni delavec ali delavec na preprostih gradbenih delih v nekaterih primerih ne prejmeta več kot 600 evrov neto na mesec. Tak zaposleni, kljub pridnemu delu in morebitnim naduram, živi na pragu revščine. Razlika med minimalno plačo in socialno pomočjo (300 evrov) je bistveno premajhna, da bi »pametnega« državljana motivirala za delo in zaposlitev. Pojavlja se torej razočaranje med nezaposlenimi, obenem pa tudi nelogično nasprotje, ko iskalci trdijo, da zanje ni služb, delodajalci pa trdijo, da zanje ni primerne delovne sile na trgu, še manj pa med iskalci, oziroma prijavljenimi na Zavodu za zaposlovanje. Na trg dela, zaposlovanje in kvaliteto življenja občanov vplivajo različni dejavniki, kot je izobrazbena raven, struktura prebivalstva, demografski trendi ter razvitost industrije, visoke tehnologije, … Tudi na področju dela in plač imamo v Spodnjem Podravju še več protislovij, če ne že anomalij, kot drugje v državi. Dejansko spadamo med manj razvite predele države. Naš trg dela ima manj potreb po višje izobraženih kadrih kot je povprečje v Sloveniji in v prestolnici. Plačne razlike med Ljubljano in vzhodno Štajersko so enormne. Tukaj je dejansko velika večina zaposlenega »življa« v gospodarstvu na minimalcu. Nekaj bolje je v realnem javnem sektorju, a je kupna moč prebivalstva vseeno šibka.

Medtem tudi ustanove javne uprave in za regijo pomembne druge javne ustanove izginjajo iz našega območja vsled centralizacije države, ki je ne upa nihče ustaviti. V Ljubljani deluje praktično vsa javna uprava in ta je v letih od nastopa vlade Mira Cerarja zaposlila 8700 javnih delavcev v javni upravi, v neštetih vladnih agencijah in sekretariatih, torej na delovna mesta višjih plačnih razredov. V Ljubljani ni čutiti nobenega pomanjkanja, storitvena dejavnost je močno razvita, turizem cveti, javna uprava hodi v službo, a če zares tudi »dela«, ne ve nihče, ker ni meril za merjenje njene uspešnosti. Kupna moč je tam dobra, medtem je pa na Štajerskem in v Pomurju, kjer imamo kljub gospodarski rasti vedno bolj revnega delavca, vse več družin na pragu revščine. Verjetno pa imamo tudi vse več spregledanih, lačnih otrok. Gospodarska rast torej ni in ne more biti merilo za blaginjo državljanov.

Usposobljeni in delovni iskalci se včasih tudi skrivajo pred slabo plačanimi službami ter delujejo na črnem trgu, ali pa čakajo na boljšo priložnost na severu in zahodu EU. Drugi se včasih pač zadovoljijo tudi s socialno pomočjo in nekako preživijo. Včasih se mi zdi, da Slovenci znamo po čudežu preživeti. Seveda življenje slehernega dolgotrajno brezposelnega vodi v stagniranje in »mrtvilo«, mlade pa zavira v osebni rasti in jih oddaljuje od kariernih priložnosti.

Zaradi omenjenega in drugih nepravilnih pristopov politike in gospodarstva imamo za zadnje mesece leta 2017 na Štajerskem spet visoko stopnjo brezposelnosti. Ta je bila novembra 2017 v Podravju 10,1%, v celotni državi pa le 8,7%. Zaradi visoke stopnje brezposelnosti ter posledične neuspešnosti pri iskanju dela, predvsem zaradi pomanjkanja dobro plačanih delovnih mest z dodano vrednostjo, se vsako leto iz Slovenije izseli med 6000 in 8000 delavno sposobnih prebivalcev, ki iščejo boljše plačano delo.

Če se ne bi, bi bila stopnja brezposelnosti torej bistveno višja, prav tako pa se z prikazovanjem zmanjšanja števila brezposelnih, oziroma zvišanjem zaposlenosti, kitimo s tujim »perjem«, ker imamo med temi, ki so na novo zaposleni in se odjavijo iz Zavoda za zaposlovanje, tudi veliko dnevnih migrantov v sosednjo Avstrijo, ki se torej niso zaposlili v matični državi. Največ delavcev migrantov ima stalno bivališče ob slovensko-avstrijski meji.
Pojav prehajanja delovne sile na delo v boljše plačane države je stalnica v vsakem prostem pretoku delavcev, ki je značilen za demokratične ureditve. Vendar so pri nas posebnosti. Med delavci, ki se izseljujejo je tudi veliko število mladih med 25 in 35 let, ki imajo višjo izobrazbo. Teh je gotova tretjina od vseh izseljencev. Le mali delež se jih bo vrnil v domovino. In ti ljudje so se, ker imamo v Sloveniji brezplačno šolstvo, v večini šolali na stroške države, kar je še posebej v škodo nas vseh. S preprostim izračunam lahko izmerimo ta »beg možganov« v tako imenovanem izobrazbenem manjku, ki ga nadomestimo z neizobraženimi priseljenci iz republik nekdanje skupne države in od drugod. S tem si vztrajno manjšamo izobrazbeno povprečje ter stagniramo kot manj »pametna« država na poti do uspeha in blaginje naroda.

Vprašanje za vlado je ali ne bi raje 1 milijarde evrov, ki smo jo izgubili s temi odhodi izobražencev (okvirni stroški države za šolanje po osebi, ki dokonča fakulteto so namreč okrog 120000 evrov) namenili za razvoj delovnih mest z dodano vrednostjo v visoki tehnologiji ter vsaj to šolano mladino obdržali doma? Ali s tem sploh kdo ukvarja in kako je mogoče, da lahko avstrijska podjetja za dobre slovenske delavce pomagajo urejati še kaj drugega, kot le primerno plačilo in odlične delovne pogoje ter odnose na delu? Na primer cenovno ugodno stanovanje za bivanje. Je v tej ljubi državi že kdo pomislil na to, da mladina ter odrasli ljudje, ki nimajo lastnega bivališča in tudi nimajo druge izbire, kot da živijo pri starših, niso preveč ambiciozno in delovno ustvarjalni, ampak se navadijo na življenje iz dneva v dan? Cilj vlade in vseh nas državljanov ne bi smel biti le odpiranje novih delovnih mest, ki so plačane z minimalno plačo (beri »mezdo«), ampak takih, ki imajo dodano vrednost in na katerih se lahko zaposlujejo tudi visoko izobraženi Slovenci, ki nas lahko nekoč tudi dobro vodijo in zastopajo v EU.

Ni prav, da nas Štajerce vsaka oblast in z njo Ljubljana vedno znova ustavi pri vzpostavitvi regij, oziroma gospodarsko povezanih pokrajin. Zato se je potrebno zanje vedno znova boriti. Regije bi tudi Štajercem prinesle nekaj kvalitetnih delovnih mest, kar bi zadržalo doma vsaj nekaj izobražencev in intelektualcev. Ustavimo beg možganov z ustanovitvijo regij. Treba bo bolj vztrajno tolči po vratih parlamenta, ali pa zamenjati njegovo vsebino. Kot je dejal obramboslovec dr. Vladimir Prebilič v svoji izjavi, ki je kandidirala za Bob leta: “Grdo se sliši, a tako je. Temelj demokracije je aktiven državljan, ki tolče po vratih. A se ne zgodi nič, ker nihče ne tolče po vratih.”

Da bi pospešili spremembe in prispevali za večji denarni tok in s tem k večji blaginji, bi lahko naredili več, kot sami verjamemo, da se da narediti. K večjemu zaposlovanju bi gotovo pripomoglo 30% zmanjšanje obdavčitve dela. Polovico od tega bi lahko namenili za povečanje plač delavcev, polovica naj ostane delodajalcu. Če bo imel večji profit, bo več namenil za razvoj novih delovnih mest in širitev poslovanja, pa tudi nasploh bo več potrošil. Enako delavec, ki ni v skrbeh ali bo imel za poplačilo položnic.

Kot nam ni vseeno za našo mlado državo, nam tudi ne sme biti vseeno, ko nas za vedno zapustijo naši dragi, naši potomci, ki nam več ne verjamejo, da se da še kaj spremeniti. Ko se pogovarjam z mladimi na terenu, slišim in opažam veliko mero jeze in razočaranja. Želja po delu obstaja, a le kako ga dobiti in obdržati, ko pa se z ljudmi v podjetjih ravna vedno slabše, mimo vseh zakonov in vedno manj spoštljivo.

Mag. Mojca Inkret iz Delavske zveze pri Slovenski demokratski stranki nazorno opisuje tudi težave zaposlenih in kršenje pravic delavcev s strani delodajalcev, ki pozabljajo na izplačilo plače ali pa izplačujejo minimalne plače delavcu, četudi ta opravi po 50 in več nadur na mesec. Deloma so delavci krivi sami, ker iz strahu pred izgubo službe molčijo. Deloma so krivi delovni inšpektorati in inšpektorji, ki jih je premalo ali pa so neusposobljeni za kvaliteten nadzor. Večinoma so krivi sindikati in njihovi vodje, ki so se močno oddaljili od svojega prvotnega namena in poslanstva: »Prvi v službi za pravice delavca«.

Ali bo delo spet dobilo pravo mesto in ali mu bomo vrnili čast je odvisno tudi od nas in od naših mladih. Vsi smo namreč volivci zakonodajnega telesa. Če že imamo občutek, da se ni dalo med mandatom te zadnje in še kake od zadnjih vlad nič spremeniti, moramo verjeti vsaj v tisti dan, ki mu pravimo parlamentarne volitve. Takrat je praznik demokracije, ko je tudi glas mladega iskalca zaposlitve enakovreden vsakemu drugemu in tudi je enakovreden glasu predsednika vlade in glasu predsednika države, kajti vse se začne pri enem glasu.